Bilo je lepo pomladno jutro. Povsod v grmovju so žvrgoleli ptički, listje je brstelo, trava je rasla in vsepovsod so frčale, gomazele in se pehale žuželke, da je bil zrak poln nežnega brenčanja, šelestenja, petja in šumenja od vsega tega življenja, ki se je bohotilo, ko je minila zima. Stari Petterson je stal v zelenjavnem vrtu in otipaval grudo zemlje. "Čas je," je rekel. "Danes lahko posejem zelenjavo in posadim krompir."